Sodelujoče učenje

 

1. Kako razumeti, organizirati in izvajati sodelovalno učenje

UVOD  

Soustvarjanje ali so-konstruiranje, ki ga zasledimo v sodelovalnem učenju, je za izobraževalce odraslih, ki spodbujajo vključevanje starejših odraslih v družbo, nadvse primerno, kajti vključevanja v družbo ni brez interakcije in sodelovanja. Sodelovalno, tj. kolaborativno, poučevanje/učenje se je močno razprostranilo v zadnjih dveh desetletjih. 

 

GLAVNI KONCEPTI IN TERMINOLOGIJA  


Sodelovalno (kolaborativno in ko-operativno) učenje, medsebojna odvisnost, zaupanje, razdelitev nalog, interakcija, komunikacija, individualistično učenje, socio-kulturno okolje, skupinska dinamika, delo v timu.

Kolaborativno poučevanje/učenje je uspešna učna strategija, ki jo uporabljamo v majhnih skupinah ali podskupinah, kjer se skupaj in drug od drugega učijo učenci različnih zmožnosti. Za kolaborativno poučevanje/učenje je značilna pozitivna medsebojna odvisnost. Zanjo je značilno, da učenci pri skupnem delu spoznajo, da sodelovanje vodi k boljšim učnim rezultatom, kot bi vodilo individualno delo in da boljše individualno delo izboljša dosežke celotne skupine (Johnson, in drugi, 2014). 

V takšno učenje izobraževalec večkrat poseže na prav poseben način z namenom, da kar se da poveča interaktivno delovanje in učenje učencev.  

Kako preseči kognitivno razhajanje in kako prispevati

različno znanje za doseganje skupnih ciljev.

Vir: Tibor Kajan

 

Učni procesi omogočajo članom učne skupine, da se učijo o tem, kako: 


 
  1. razumeti nove koncepte;
  2. doseči cilje in poiskati vire učenja, ki vodijo v medsebojno odvisnost; 
  3. delati v močno različnih skupinah; 
  4. pomagati drug drugemu, da vsi skupaj dosežejo zastavljene cilje; 
  5. razdeliti in izvršiti skupini dodeljene naloge;  
  6. opazovati in urejati medsebojne odnose v skupinah, ki so kar se da raznolike;
  7. predstaviti učne dosežke drugim skupinam in javnosti.

Vključevanja v družbo ni brez sodelovanja. Ta koncept je v povezavi z gradnjo sodelovanja članov skupine.  

Sodelovalno učenje je skupek procesov, s katerimi je mogoče spodbuditi sodelujoče delovanje učencev. Vsi člani učne skupine so odgovorni za skupne rezultate učenja. 

Koncepti, povezani s sodelovalnim učenjem, so številni: medsebojna odvisnost, socio-kulturno okolje, kognitivni razvoj, socialne spretnosti, učne spretnosti, skupinska dinamika, skupinsko učenje, individualistično učenje, transformativno učenje itd.

 


2. Učno okolje, ki sloni na sodelovanju

 
  1. omogoča sodelovanje; 
  2. podpira nenehno učenje; 
  3. sproža intrinzično motivacijo za učenje; 
  4. omogoča slehernemu učencu, da je uspešen; 
  5. pripomore k razvoju socialnih in individualističnih spretnosti;
  6. sproža zaskrbljenost učencev, kajti od njih se pričakuje, da bodo uspešni na vseh stopnjah učenja. 

Sodelovalno (kolaborativno/kooperativno) učenje se zgodi, kadar učenci delajo skupaj za to, da dosežejo skupne učne cilje (Johnson & Johnson, 1999). “Vsak učenec lahko svoje cilje doseže le, če tudi drugi dosežejo svoje.” (Deutsch, 1962).

Učenci, ki se učijo sodelovalno v učni skupini, postanejo samozavestnejši, izboljšajo svoje socialne spretnosti, se manj zatekajo k stereotipom o posameznikih in skupinah ter lahko razvijejo boljše razumevanje vsebin in spretnosti, ki se jih učijo. 

 

Izobraževalčeva vloga  


Bolj sodelovalne učne metode so plod dobro začrtanih procesov, ki jim izobraževalec sledi natančno in postopno.

  1. Učenci se učijo v majhnih (od 2−6 članov) skupinah, ki so kar se da heterogene z vidika učnih zmožnosti, starosti, spola itd.
  2. Izobraževalec mora načrtovati učni proces, pri tem pa natanko opisati, česa se bodo učenci morali naučiti. Česa bodo morali biti sposobni po opravljeni učni nalogi in končani učni enoti.  
  3. Izobraževalec mora uporabljati preprost jezik in jasno mora opisati posebno znanje in zmožnosti, ki jih bodo učenci morali pridobiti in tudi samostojno dokazati, da so jih dosegli. Jasna navodila učencem so potrebna, da bodo ti vedeli, kaj jim je storiti, po kakšnem vrstnem redu, s pomočjo katerega gradiva in morda tudi, kako bodo pridobljeno znanje in spretnosti dokazali.  
  4. Da bi lahko delovali skupaj kot skupina, morajo učenci uporabiti svoje interaktivne zmožnosti, vodstvene zmožnosti, zmožnosti, potrebne za gradnjo medsebojnega zaupanja in za obvladovanje konfliktov. Uporabiti morajo konstruktivno kritično mišljenje, spodbujati. 
  5. Sleherni učenec in sleherna učna skupina naj bi imeli dovolj časa, da se učijo, kar se morajo naučiti.  
  6. Sleherni učenec je osebno odgovoren, da izvede svoj del naloge. 
  7. Učenci se pogovorijo o tem, kako so se učili.  

 

Metode sodelovalnega poučevanja/učenja


Metode sodelovalnega učenja so dveh vrst. Nekatere so direktne in zato se jih je preprosto naučiti, druge so konceptualne. Ko se jih naučimo, jih lahko prilagodimo različnim področjem učenja. Tedaj jih ponotranjimo in ko se to zgodi, jih lahko dobro uporabljamo ter prilagodimo različnim učnim področjem. 

 

Sodelovalno učenje primerjamo s tekmovalnim in individualističnim učenjem  


Kaj je tekmovanje? Pomeni, da udeleženi v takšnem učenju delajo sami, da je interakcije kar se da malo, da gredo ocene od najvišje k najnižji. Individualistična prizadevanja so opredeljena kot pomanjkanje socialne soodvisnosti med učenci. Udeleženi v takšnem učenju delajo sami, interakcije je kar se da malo in ocene so podeljene glede na vnaprej sprejete kriterije. 

 


3. TEORETSKO OZADJE 

 

Sodelovalno učenje je moč uporabiti v najrazličnejših okoljih. Temelji na vrsti teorij.  

  • Konstruktivizem; socialna interakcija spreminja učenje. Člani učne skupine prinesejo v skupino svoje znanje, ga povežejo z obstoječim znanjem, novo znanje pa gradijo skupaj in mu pripišejo pomen.  
  • Teorija družbene odvisnosti. Kurt Lewin dojema skupine kot dinamične entitete, ki bodisi spodbujajo bodisi zavirajo učenje. Morton Deutsch je konceptualiziral različne vrste medsebojne odvisnosti in ugotovil je, da obstaja pozitivna korelacija med cilji, ki jih člani skupine želijo doseči ter sodelovanjem članov. 
  • Socio-kulturna teorija razvoja. Lev Vygotsky trdi, da je do učenja prišlo, če so učenci zmožni reševati probleme nad stopnjo svoje razvitosti, pri tem pa jim pomagajo izobraževalec in vrstniki. Tako je pozitivna medsebojna odvisnost v skupini temelj kooperativnega učenja (Davidson in Major, 2014; Johnson in drugi, 2014).

V sodelovalnem učenju so povezani tako cilji kot viri učenja, kar zagotavlja interakcijo in komunikacijo med člani učne skupine.  

Pri sodelovalnem učenju so pomembni tako rezultati kot proces, s katerim je moč doseči učne rezultate v majhnih skupinah. 

 


4. PRIMERI PRAKTIČNIH DEJAVNOSTI  


Družina, identiteta, tradicija, običaji, navade, odnosi so del nesnovne kulturne dediščine itd.  

 

  1. Naš družinski prtiček  

Odrasli učenci se razdelijo v skupine po štiri. 

Opisujejo svojo družino, vsak na enem od štirih koncev prtička.

“Psiholog skupine” opazuje skupinsko dinamiko.

Prtiček skupina predstavi drugim skupinam. 

 

  1. 18 poletij 

Opišite, kaj se je dogajalo, ko vam je bilo 18 let.

Družina, identiteta, navade so del nesnovne kulturne dediščine itd.

 

 Mentoričin primer: 

Vir: Dušana Findeisen

Oglejte si zgornjo sliko moje primarne družine. Kaj mislite, kdo je na sliki? Kaj se dogaja? Kaj čutijo te osebe? So med seboj povezane? Kako? Kje so ta trenutek? Od kod ravnokar prihajajo? Kam bodo šle? 

 

Mentorjeva navodila:


  1. Razdelite se v podskupine po štiri osebe. 
  2. Pripovedujte o svojem družinskem poreklu in o tem, kako je bilo, ko vam je bilo 18 let. Kakšni časi so to bili? 
  3. Pripovedujte skupini o svoji družini: kje ste se rodili, kje ste živeli, kako ste se počutili? Kako so vas vzgajali (zapovedi, prepovedi)? 
  4. Naredite knjižico svoje skupine. Preden to storite, se odločite, kako jo boste strukturirali. Lahko uporabljate besedila, slike, posnetke, filme ...
  5. Izdelajte knjižico. Napišite uvod, opremite knjigo, uporabite preproste pisave (fonte), barve, dodajte fotografije, dodajte sken spričeval, pisem itd. 
  6. Izdelajte film. Izberite glasbo.
  7. Predstavite film drugim v skupini. 
  8. Spregovorite o tem, kako ste doživeli skupinsko dinamiko.

 

Vnaprejšnje načrtovanje. Kaj lahko v prihodnje storim bolje?

Ko smo se zadnjič skupaj učili

mi je bilo v skupini všeč, da …

mi je bilo v skupini najmanj všeč, da … 

najbolj učinkovito je bilo učenje v skupini, ko …

najmanj učinkovito je bilo učenje v skupini, ko …

skupini sem najbolj pomagal, ko sem …

skupini je bilo najmanj v pomoč, ko sem …

 

Naslednjič

Najbolj bi mi bilo všeč delati z ljudmi, ki …

Rad bi imel naslednje vloge v skupini …

Vaje, za katere bi si želel, da jih skupina spozna, so …

Metode, ki bi si jih želel uporabiti …

Način, kako voditi srečanje, ki bi mi bil všeč, je …

Vir: Gibbs, G (1994). Learning in Teams: A student Manual. Oxford Brookes University

  1. Razpravljajte o deskriptivnem sedanjem času (Present Continuous Tense), ki ga uporabljamo za opisovanje. Na tej sliki je družbeno gledano najpomembnejša oseba… Kako to utemeljujete?  

 


5. PREVERITE RAZUMEVANJE:

Preberite naslednje trditve in povejte, če so pravilne ali napačne

        1. Sodelovalno učenje je brez nadzora izobraževalca

        2. Sodelovalno učenje spodbuja razmislek o skupinskih procesih in skupinski dinamiki

        3. Sodelovalno učenje ima vrsto prednosti pred individualističnim učenjem

        4. Sodelovalno učenje mora biti omejeno v času

        5. Da bi lahko uporabljali sodelovalno učenje, moramo razumeti referenčne koncepte.

        6. Izobraževalec predstavi primer tega, kar pričakuje od učencev

 


6. LITERATURA IN REFERENCE

Johnson, D.W., Johnson, R.T., and Smith, K.A. (2006). Active learning: Cooperation in the university classroom (3rd edition). Edina, MN: Interaction.

Johnson, D.W., Johnson, R.T., and Holubec, E.J. (2008). Cooperation in the classroom (8th edition). Edina, MN: Interaction.

Johnson, D.W., Johnson, R.T., and Smith, K.A. (2014). Cooperative learning: Improving university instruction by basing practice on validated theory. JournAl on Excellence in College Teaching 25, 85−118.

Love, A. G., Dietrich, A., Fitzgerald, J., & Gordon, D. (2014). Integrating collaborative learning inside and outside the classroom. Journal on Excellence in College Teaching, 25(3&4), 177−196.

Vygotsky, L. S. (1962). Thought and Language. Cambridge, MA: MIT Press.

Vygotsky, L. S. (1978). Mind in society. Cambridge, MA: Harvard University Press.

 

Podpora Evropske komisije za pripravo te publikacije ne pomeni potrditve vsebine, ki izraža le mnenja avtorjev, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje.

Responsive image
...
...